Gozdna pedagogika v vrtcu in Etnografski muzej

Slika1

V četrtek, 29. marca smo se dijaki in dijakinje tretjega letnika predšolske vzgoje SŠ Veno Pilon odpravili na ekskurzijo. Naša prva postaja je bila Kamniška Bistrica, natančneje pravi gozd, kamor nas je popeljala gospa z Inštituta za gozdno pedagogiko. V slovenske vrtce in šole se je namreč začela vpeljevati gozdna pedagogika. Kaj ta izraz sploh pomeni, smo pojasnili že pred odhodom, in sicer gozdna pedagogika je metoda okoljskega vzgajanja in izobraževanja. Poleg spoznavanja gozda in narave kot ekosistema obsega tudi vzgojo ter celostni razvoj tako otrok kot odraslih. Omogoča varno in sproščeno raziskovanje narave, svojih občutkov in doživetij v najbogatejšem učnem okolju, ki je gozd. Učitelji in vzgojitelji ugotavljajo, da se otroci dandanes premalo gibajo. Starši namreč otroke pripeljejo v vrtec in jih nato pridejo tudi iskat, kljub temu da nekateri živijo zelo blizu vrtca. Ko gredo v vrtcu na sprehod, otroci večinoma hodijo v koloni in zato, se ne morejo neomejeno gibati ter samostojno raziskovati. Otroci se premalo gibajo, pogosto padejo s stolov, velikokrat tudi zbolijo. Pojavlja se vse več otrok s posebnimi potrebami in avtizmom. Velik poudarek je na sodobni tehnologiji, ki jo vključujemo v naše življenje in učenje. Če se bo takšno stanje nadaljevalo, bodo smernice slabše kakovosti življenja samo še naraščale. Prednost gozdne pedagogike je torej okolje. Otroci so veliko na svežem zraku in tako se izboljša njihova odpornost. Zunaj so v vsakem vremenu tudi, ko dežuje. Dež je označen kot negativen dejavnik, vendar ni, saj se šele takrat, ko dežuje, otroci zabavajo. Če so otroci vsak dan zunaj, se jim na takšen način krepi imunski sistem. Hoja po neenakomernem terenu, pesku, kamnih, mimo dreves in vej je težja, napornejša, a je ključnega pomena za razvoj možganov. Otroci potrebujejo igro, saj vse učenje poteka preko nje. V gozdu spoznavajo rastline, drevesa, lahko se prosto gibajo, se lovijo, dotikajo se stvari, spoznavajo nove oblike in tako razvijajo predvsem svoja čustva ter se naučijo izražanja.

 Slika2V gozdu nam je gospa pokazala nekaj primerov dejavnosti, ki jih izvajajo. Ko pridejo v gozd najprej naredijo pozdrav gozdu, in sicer pomahajo drevesom, pozdravijo mravljice, ščurke, srne, medvede … Oponašajo drevesa, ki se gibajo v vetru ter oponašajo živali, jim dodajajo svoje lastnosti …

Nato je sledila dejavnost za nas, bodoče vzgojitelje. Razporedili smo se v skupine po tri. Vsak je moral na tleh pobrati eno stvar (kamen, kos lesa, travo …), potem smo si izmislili zgodbico o teh predmetih. Preostale skupine so morale zgodbo nadaljevati. Bilo je zanimivo. Gospe smo se zahvalili za novo doživetje. Kljub slabemu vremenu smo se naučili veliko novega in koristnega za poklic vzgojitelja predšolskih otrok.

Naša druga in hkrati zadnja postaja je bil Etnografski muzej v Ljubljani, kjer smo se sprehodili skozi zgodovino. Ogledali smo si različno zbirko starih oblačil, predmetov ter šeg in navad, za katere je pomembno, da jih ohranimo, saj predstavljajo bistven del ljudskega izročila. Poleg tega smo lahko občudovali tudi razstavo velikonočnih pirhov. Še posebej je bila zanimiva razstava afganistanske kulture in njihovih oblačil. Domov smo odšli polni novih vtisov.

Avtorica: Doris Pirih, dijakinja 3. letnika programa Predšolska vzgoja Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina.

Foto: Ingrid Pavšič, dijakinja 3. letnika programa Predšolska vzgoja Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina.

Slika1. Pomlad

Slika2. Narava naša učiteljica

Did you like this? Share it:
No tags.
  • Trackbacks
  • Comments
  • Comments are disabled.
  • Trackbacks are disabled.