Naša vzgojiteljica se vsak dan vozi v službo po občinski lokalni cesti. Cesta se vije mimo prekrasnih travnikov, ki se razprostirajo v daljave. Travniki počasi prehajajo v gozd, katerega krasijo visoka drevesa. Ob poti je veliko majhnih naselji, ki vožnjo še popestrijo. Užitki v vožnji bi bili popolni, če ne bi vzgojiteljica ob poti opazovala kupe smeti, ki jih odvržejo neodgovorni vozniki. To je še zlasti opazno v zimskih mesecih, ko na drevesih in grmovju ni listov, ki bi nesnago zakrili.
Da bi bila pot prijetnejša, se je vzgojiteljica odločila, da se bo obnašala drugače od tistih, ki nimajo spoštovanja do narave. Na razdalji približno desetih kilometrov, od naselja do naselja, je pobirala smeti ob robu cestišča. Vreča je bila po akciji polna.
Na sliki: Pobrane smeti
Skupaj smo nato pregledali, kaj je ležalo ob robu ceste. V vrečki je bilo največ pločevink, sledila je plastična embalaža, plastenke z vsebino 1.5 l in 0.5 l, potem so bili tu še papirnati odpadki, kot so prazne škatlice od cigaret, tetrapaki in drugo. Te odpadke smo najprej sortirali in jih nato ločeno odložili v zabojnike.
Človek se ob tem sprašuje, kdo je lahko tako nespoštljiv do narave, komu ni mar za lepo in čisto naravo? Zakaj se dovoli tako početje in zakaj ne naredimo nič glede tega. Vprašali smo se, kaj bi morali narediti, da ljudje tega ne bi več počeli. Jih kaznovati, organizirati čistilne akcije? Ali je res tako težko narediti par korakov do prvega smetnjaka, vanj vreči smeti in zraven izbrati še pravo barvo smetnjaka? Zakaj ne spoštujemo narave takšne, kot je, zakaj jo krasimo z nepotrebnimi odpadki, saj na koncu zastrupljamo sebe in druge. Najbolj žalostno od vsega pa je, da se svojega početja in posledic ne zavedamo dovolj.
Na koncu smo se dijaki skupaj z vzgojiteljico zamislili in se pogovorili. Vsak pri sebi je ugotovil, da smo kdaj pa kdaj tudi mi nespoštljivi do narave. Včasih vržemo na tla majhno smet, ne da bi se tega zavedali. Če želimo, da se bodo bodoče generacije počutile dobro v okolju, ki jim ga bomo zapustili, moramo ozavestiti naša dejanja, se zbuditi. Če hočemo, da bomo našim otrokom izročili čist in lep planet, se moramo bolj potruditi. Prihodnost nas potrebuje, potrebuje pa nas tudi narava, potrebujejo nas živali, rastline in ljudje. Zdaj, ne čez par let, lahko spremenimo svet na bolje. Pomagajmo naravi in posnemajmo našo vzgojiteljico, poberimo smet, ki jo vidimo v naravi in bodimo zgled za ljudi okrog nas. Kajti, če spoštujemo naravo, spoštujemo tudi sebe.
Avtorica zapisa in slik: Ingrid Pavšič, 2. letnik Predšolska vzgoja ( Dijaški dom SŠ Veno Pilon Ajdovščina).
