Učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo na OŠ Radeče smo se odločili, da bomo imeli namesto pouka v učilnici kar sprehod po učni poti Savus. Tako se imenuje zato, ker je za Savo.
Na sprehodu sta nas spremljali obe učiteljici slovenščine. Skupaj smo se sprehajali ob reki Savi in opazovali, kje bo kakšna zanimiva tabla. In že smo jo videli. Vsi smo vznemirjeno planili k njej in po navodilu učiteljic začeli brati z nje. S te table smo izvedeli nekaj o splavarjenju in zgodovini splavarjenja. Malo smo se pogovorili in vsak pri sebi razmišljali o tem. Besedilo na tabli je bilo super, a motila me je okolica, polna smeti, kar je bilo res groza. 
Naslednja tabla je govorila o nekem dvorcu, ki je bil včasih tam, in mislim, da smo vsi prvič slišali zanj. Vsaj jaz. Zaslišali smo rjoveči glas zapornika iz poboljševalnega doma, se ustrašili in odšli dalje. Videli smo neko tablo, a ta tabla je bila posebna. Bila je namreč sestavljena iz kock, na katerih je bilo narisano drevo, njegov list ter sadež. S skupnimi močmi smo sestavili, kar je šlo skupaj. Saj poznate ta pregovor »več glav več ve«, kajne?
Odšli smo dalje in ojoj! Narahlo je pričelo deževati, že smo se mislili obrniti, a je dež ponehal. Zagledali smo še eno tablo in videli, da na njej piše Pogled na Radeče. Tega nam ni bilo treba posebej brati, saj vsi dobro poznamo naše Radeče. Naše Radeče so tako lepe, da smo se morali še slikati ob njih. Pogledali smo si še nekatere naše hribe in si razjasnili, kako se imenujejo. Ko pa smo že mislili, da bo konec vsega, se nam je prikazala še zadnja tabla. Ta je govorila o drevesih in sekvoji, a te table nismo uspeli prebrati in si jo dodobra ogledati do konca, saj je spet začelo deževati in morali smo pohiteti nazaj v šolo. Ob poti nazaj pa smo se zabavali, klepetali ter preprosto brezskrbno uživali. Videli smo tudi labode, ki so plavali drug za drugim po reki Savi. Prav lepi so bili na pogled tako od blizu. Škoda, da s seboj nismo vzeli kruha, da bi jim ga dali. Hitro smo prispeli do šole. Bilo je lepo in upam, da bomo še kdaj ponovili naše učenje v naravi.
Ana Dorn, 8. a
Foto: Andreja Mitič Štirn
