Bil je lep, vroč poletni dan – 10. avgust 2012. Z mamo sva odšli na obisk k babici v Črnotiče. Ko sva se približali vasi, sva na nebu opazili siv oblak in vonj po ognju. Oblak se je širil in zaslišala se je gasilska sirena. Dim, ki se je do tedaj vil v daljavi, se je vse bolj približeval vasi Črnotiče. Zaprli so cesto proti Podgorju in Petrinjam ter začeli z gašenjem. Odšli sva domov in z grozo opazovali, kako nama dim iz daljave sledi. Tudi ostali vaščani Črnega Kala so zaskrbljeni opazovali dim, ki je prihajal z zgornje strani vasi. Mnogi so menili, da gori na črnokalskem krasu. Do tedaj samo misel se je že kmalu prelevila v kruto resničnost, ko so prvi gasilci začeli prihajati v vas. Z neba so začeli padati osmojeni listi in veje ter pepel. Naenkrat je nebo postalo črno in zadimljeno. Suh bor je gorel z velikimi plameni, ki jim niti vešči in urni gasilci niso bili kos. Ogenj se je hitro širil proti vasi vse do pokopališča in bližal se je našemu hlevu. Tedaj so prišli požrtvovalni gasilci in nekaj krajanov ter skupaj smo ugnali plamene. A ti so se razširili naprej proti Gabrovici. Rdeči plameni so kar hitro požirali gozd, veje in suho travo. Promet so zaustavili, ljudje p so vso noč prestrašeni in nemočni opazovali dogajanje na terenu. Pozno ponoči so gasilci uspeli omejiti in pogasiti požar. A noč se za njih še ni končala. Dežurni so bili na pogorišču vso noč in opazovali so ga še naslednjih nekaj dni. Pogled na naš kras se je čez noč spremenil. Do tedaj zaraščena zelena pokrajina se je pokazala vsa pusta in siva. S povešenimi pogledi smo naslednji dan opazovali, kaj je ostalo. Gmotna škoda je res velika, a na srečo življenja niso bila ogrožena.
Hvala vsem pogumnim in požrtvovalnim gasilcem prostovoljnih ter rednih gasilskih enot, ki so nam pri tem res velikem požaru pomagali obvarovati predvsem naša bivališča.
Cah Arjana, 5.r
OŠ Dekani
