MOJ KOTIČEK JE LAHKO VRTIČEK

UVOD Sredi mestnega vrveža, kjer nas obdajajo kupi pločevine, kjer je več parkirišč kot travnatih površin, predvsem pa tam, kamor se vsako jutro radovedno odpravi v vrtec prvi otrok, tam je nastal naš eko vrt. Lahko rečem vrtiček. To je tisti kos zemlje, ki ima danes poseben pomen za našo skupino, za naš vrtec Jelka.

ZAKAJ JE NASTAL? Pojavil se je le kot ideja, ki se mi je porodila na začetku šolskega leta. Ta ideja je vsak dan rasla in se razvijala, dokler ni iz nje nastal čisto pravi vrt. Razlog nastanka je bil otrokom pokazati, da ni vse, kar je zeleno, fižol ali včasih »bljak«, ko se pojavi na našem krožniku. Želja oziroma cilj je bil tudi ta, da bi otroci samostojno upravljali z vrtnim orodjem, da bi s pomočjo strokovnega delavca vzgojili različne vrtnine. Eden izmed razlogov nastanka pa je bilo sodelovanje otrok s tehničnim kadrom (hišnik, kuhinjsko osebje, perice in čistilka), katere premalokrat omenimo pri vzgojnem delu z otroki. Brez njih nam ne bi uspelo in ne bi bilo tako veselo.

OD IDEJE DO IZVEDBE Mesec april je čas, ko vrtovi spremenijo podobo. Ker vsi načrti nastajajo v pisarnah, je tako začel nastajati tudi naš. Pisarna je bila kar naša igralnica, v kateri smo se najprej pogovarjali o tem, kaj je vrt, kdo ga ima doma, kaj raste na njem … Ogledali smo si jih v knjigah ter revijah. Izjave otrok med pogovorom: »Pri nas doma imamo dva vrta. Enega ima oči, enega pa babi.« »Mi imamo vrt pa na balkonu.« »Moja mami ima pa tolk velik vrt, da ji moramo vsi pomagat.« »Lani nam je pa voluhar radič požrl.« V naši pisarni so na papirju nastajali načrti, v kotičku delavnica iz lesenih konstruktorjev vrtovi, v stekleni posodi prve sadike, pri katerih smo lahko opazovali razvoj vseh delov rastlin (korenine, steblo, listi). Iz pisarne smo se odpravili na »teren« v našo bližnjo okolico in na igrišče. Opazovali smo oblike in velikosti vrtov in določili mesto, kjer bo naš vrt. Dogovorili smo se, da bo okvir vrta iz lesa. Tu nam je na pomoč priskočil hišnik s svojim mizarskim znanjem. Plohi, oblič, kladivo, žičniki, vijaki, barva … in vrt je bil narejen. Vanj so delavci, ki so urejali igrišče, navozili zemljo, ki jo je hišnik presejal in zrahljal, sami pa smo naredili gredice. Določili smo, kje bo kaj raslo in zasadili prve sadike jagod, ki smo jih dobili od naše perice.

KAJ SMO SADILI/SEJALI Kmalu smo ugotovili, da bo vrt premajhen, če posadimo vse vrtnine, ki smo jih želeli. Odločili smo se, da posadimo nekaj sadik ter semen jagod, buč, paradižnika, solate, nepekočih feferonov, špinače, korenja, peteršilja, zelja, redkvic, visokega in nizkega fižola, graha, čebule ter zelišč (meta, melisa, žajbelj, kamilice). Za cvetoči izgled smo ob stranice vrta posadili rože in sončnice. Nekaj sadik in semen smo vzgojili v igralnici, nekatere smo dobili pri starših, nekaj pa jih je kupil naš hišnik.

NI VSE, KAR JE ZELENO, FIŽOL ALI VČASIH TUDI »BLJAK« Vsi dobro vemo, da je zelena barva najbolj naravna, da umirja. A ko se znajde na krožniku, se otrokom velikokrat zatakne. Solata, bučke, grah, fižol otrokom ne grejo v slast. Pogosto se iz otroških ust sliši za hrano neprimeren stavek, kadar mu ponudimo nekaj zelene zelenjave. S pomočjo vrta nam je uspelo, da smo v skupini otrokom približali vonj in okus zelenjave, ki ni le zdrava, ampak tudi dobra. Prepričan sem, da nam je to uspelo zato, ker so otroci sami pridelovali, skrbeli, pobirali, pripravljali, včasih tudi kuhali. Uspelo nam je tudi zato, ker so nam na pomoč priskočili starši, zaposleni v vrtcu, ker smo delali postopoma od sejanja do poskušanja. Večina otrok sedaj poskusi jed zelene barve, ki smo jo pripravili skupaj, a je pred tem ni želel. Pripravili smo zeleno solato s paradižnikom in redkvicami, boranjo, bučkin zavitek, špinačno kremno juho, zelenjavo smo sočili s sadjem ter zelišči, iskali podobnosti in razlike med surovo in kuhano zelenjavo …

OB VRTU SMO POSTAVILI TUDI KOMPOSTNIK Ko je naš vrt v mesecu juniju obrodil prve sadove, sta bila starša enega od otrok iz sosednje skupine pripravljena narediti kompostnik ali »zeliščnik«. Otroci so se odločili za kompostnik. Zopet smo se pogovarjali, brskali po knjigah, obiskali enoto Vila, ki je kompostnik že imela. Ugotavljali smo, kaj sodi v kompostnik, kje bi bilo primerno mesto zanj, kako velik naj bo. Ena skupina otrok je v pisarni risala, druga na terenu merila, tretja pa sestavljala in privijala vijake. Kompostnik je bil narejen v nekaj dneh in začeli smo s kompostiranjem. Odločili smo se, da vseh naravnih odpadkov ne bomo metali vanj, ker razgradnja nekaterih traja dlje. Tako kompostiramo odpadke z našega vrta, travo, ki jo hišnik pokosi, odpadke sadne malice, jeseni pa bomo dodali še nekaj listja. Pri polnjenju radi sodelujejo vsi otroci, otroka pomočnika pa vsak dan po malici odneseta odpadke vanj. Proces razgradnje tudi opazujemo, raziskujemo, zapisujemo. Ko se ob kompostniku ustavimo, otroci hitro ugotovijo, da ima poseben vonj in da se količina odpadkov po določenem času zniža. Do pomladi bo že tako poln, da bomo lahko s kompostom obogatili zemljo na našem vrtu.

ZAKLJUČEK Ideja o vrtu, ki je nastala lanskega septembra in v osnovi še ni bila podkrepljena s konkretnimi dejavnostmi in cilji, je s pomočjo otrok, staršev, strokovnih ter tehničnih delavcev tudi zaživela. Moja želja je bila otrokom približati košček narave sredi mestnega vrveža. Verjel sem, da bodo otroci ob tem uživali, pridelano poskusili in da bo vrt postal pomemben del našega vsakdana.

Zapisal in fotografiral: Peter Pucelj, vzgojitelj predšolskih otrok v vrtcu Jelka, Ljubljana

  

  

Did you like this? Share it:
No tags.