Problem onesnaževanja okolja

Tanin je eno izmed najuspešnejših sevniških podjetij. Njihovi produkti so vezani na ve področij: usnjarstvo, prehrana živali, prehrana (večinoma vinarstvo), tekstilna industrija, farmacevtska industrija, energetika, petrokemija in metalurgija. Res je, da so vsi izdelki uporabni in da z njimi dobro trgujejo, a je vseeno potrebno izpostaviti en problem, in sicer onesnaževanje.

Že od leta 1923 TANIN Sevnica sodeluje z naravo. Svoje ekstrakte iz lesa kostanjevih in hrastovih dreves proizvaja z odgovornostjo do narave in socialnega okolja, v katerem deluje. Vse odpadke sicer skrbno odvažajo, vendar je kljub temu močno onesnažen tudi zrak.

Trg tovarne

Živim le slabih 100 metrov od tovarne in poleti, ko povsod po Sevnici sije sonce, je pri nas senca, saj ga zakrije dim iz dimnikov Tanina. Mene osebno ne moti preveč, saj sem takšnega onesnaževanja vajena in vem, da sama kaj takega ne morem spremeniti. Moti pa predvsem moje stare starše, saj menijo, da to ni prav.

Saj ni, a vendar tako uspešnemu industrijskemu objektu tega ne moremo prepovedati. Dim, ki se vali iz dimnikov, je tam 24 ur na dan in če živiš tam, se navadiš tudi vonja po taninu (astlinska polifenolna spojina grenkega okusa, ki veže in obarja ali zvija proteine), ki lahko povzroča glavobole, saj ima zelo poseben in močan vonj. Glede izpuščanja dima v zrak je kar dosti za povedati, a vendar ta dim ni tako nevaren za okolje, saj je celotna tovarna opremljena s filtri, ki preprečijo vstop neprimernih delcev v naravo.

 Ker se v tovarni uporablja veliko lesa, saj se na dan pripelje več deset tovornjakov debel, se večkrat vname požar, ki pa je za okolico nevaren, a jim ga je do sedaj vedno uspelo pogasiti.

Odpadke namenijo za kurjavo za pridobivanje energije za proizvodnjo. Tako dobijo dovolj pare in električne energije za celotno tovarno. Odpadne vode se zbirajo v posebni hali, kjer se prečistijo. Iz prečiščene vode pa pridobijo tudi dva nova produkta, natrijev acetat in natrijev acetat trihidrat.

Torej se podjetje res trudi, da bi čim manj škodilo okolju in nam, ki živimo v njegovi neposredni bližini, čeprav si želimo, da bi se kljub dosedanjemu trudu za dobrobit okolja mogoče naredilo še več.

Tjaša Jezernik, 2. b, Kmetijska šola Grm in biotehniška gimnazija