Divja odlagališča imajo negativen vpliv na številne pokrajinske elemente in dejavnosti. Onesnaževanje podtalnice je ocenjeno kot ena glavnih možnih posledic neurejenih odlagališč odpadkov, saj jo slednja s kemičnimi in ostalimi sestavinami onesnažujejo v vodovarstvenih območjih. Bistveno povečujejo tudi vodno-ekološko tveganje in slabšanje kakovosti pitne vode.

 

 

 

 

 

Večinoma so divja odlagališča odpadkov posledica nepravilnega ravnanja s komunalnimi odpadki oz. odpadki iz gospodinjstev, kot so npr: hrana, plastika, kovina, kosovni odpadki, embalaža iz pločevine, steklo itd. V primeru znanega povzročitelja ‘odpadkov’ mu inšpektor odredi odstranitev le-teh ter mu izreče globo. Pri divjih odlagališčih je storilec po navadi neznan, zato pristojni uporabijo načelo subsidiarnega ukrepanja. To pomeni, da je v primerih, ko ni možno ugotoviti povzročitelja nepravilnega odlaganja odpadkov, za odstranitev teh pristojna občina, za druge pa poskrbi država.

 

 

 

 

 

Vir. google slike (občina Radeče)

Z malo truda in dobre volje, ki ju bomo skupaj vložili v ločevanje odpadkov, se bomo aktivno vključili v varovanje okolja. Zato ne smemo spregledati barvnih zabojnikov, ki čakajo, da jih napolnimo. Zabojniki rumene, modre, zelene, sive in rjave barve so postavljeni za reciklažo in ločevanje odpadkov. Vsak od njih ima svoj namen:

RUMENI – embalaža (plastenke, jogurtovi lončki, prazne plastenke pralnih sredstev in čistil, plastične folije in vrečke, embalaža iz stiropora …)

MODER – papir (časopisni papir, pisarniški papir, kartonaste škatle, revije, pisemske ovojnice, lepenka, brošure, risalni listi …)

ZELEN – steklo (prazne steklenice pijač in živil, stekleni kozarci, steklene posode in vaze …)

SIV – pločevinke (prazne pločevinke pijač)

RJAV – biološki odpadki (olupki sadja in zelenjave, kavna in čajna usedlina, jajčne lupine, rože in stara zemlja lončnic, listje, trava, lesni pepel …).

Takšne zabojnike najdemo tudi v mojem kraju – v Radečah. Prebivalci se že več let trudimo na čim boljši način ločevati odpadke, a kljub temu še vedno najdemo divja odlagališča (večino prav na krajih, ki za to niso namenjeni; gozd, travniki, brežine potokov).

Na Komunali Radeče so mi povedali, da se zelo trudijo za zmanjšanje divjih odlagališč v naši občini. Zato je enkrat letno, in sicer v aprilu organiziran brezplačen odvoz kosovnih odpadkov (kovinski odpadki in bela tehnika, leseni odpadki in plastika, odpadna elektronska oprema). Sama menim, da bi ti odvozi morali biti organizirani večkrat letno, saj bi s tem zmanjšali širjenje črnih oz. divjih odlagališč. Mislim, da bi bilo potrebno po celi Sloveniji ‘namestiti’ več košev za smeti, saj bi s tem zmanjšali odlaganje odpadkov na divja odlagališča in posledično tudi onesnaženost. Kot rešitev za zmanjšanje divjih odlagališč bi sprva uvedla višje kazni. Ljudi bi bilo potrebno tudi ozavestiti in še bolj poučiti o posledicah, ki jih divja odlagališča ‘pustijo’ na življenju tako živali, rastlin kot seveda tudi ljudi. Že ljudje čutimo posledice tega, razmislimo, kako je šele ostalim živim bitjem. Narava je njihov življenjski prostor, slednji pa je iz dneva v dan bolj onesnažen, zrak na teh območjih je vse bolj ‘zadušljiv’, odpadki se kopičijo, večino pa vse to ne zanima preveč. Dovolj je že, če pomislimo na življenje v prihodnosti. Bomo dopustili, da generacije, ki prihajajo za nami živijo v odpadkih in onesnaženem zraku? Če bomo tako nadaljevali bodo kmalu vsi ljudje imeli okvare dihal, saj je posledica neustreznega ravnanja z odpadki tudi prekomerno sproščanje metana iz divjih odlagališč odpadkov.

 

 

 

 

 

 

Vir. Register slovenskih divjih odlagališč

V občini Radeče in njeni okolici torej najdemo precej divjih odlagališč in odpadkov, ki vsekakor sodijo drugam kot v neposredno bližino gozdov, živali, rastlin, vode … Za primer lahko navedem kar manjše naselje Brunška Gora. Tam lahko sredi gozdnega območja najdemo črno oz. divje odlagališče, presekano z žuborečim, delno zamrznjenim potočkom, žal obdanim s kupom smeti, ki nikakor ne sodijo v njegovo družbo, ampak … Vse vrste odpadkov od gradbenega materiala, plastike, stare izrabljene pnevmatike … skratka vse tisto, kar ne sodi v to naravno okolje. Pristojne v JP Komunala Radeče sem povprašala o tem in direktor komunale Radeče, gospod Tomaž Režun, dipl. inž. kem.tehnol., je v najinem pogovoru dejal, da JP komunala Radeče ni lastnik te površine, se pa strinja, da odlaganje odpadkov na za to neprimerne površine vsekakor ni pravilno ravnanje, zato bi najprej na tem področju moral za to poskrbeti vsak posameznik. Sama se s tem strinjam, kot možnost za ‘napredek’ na tem področju pa bi lahko večkrat letno prirejali večje čistilne akcije, kot je npr. Očistimo Slovenijo, saj nočem, da bi se dogodile možne posledice.

Starejša gospa, ki živi v bližini tega odlagališča, je izrazila svoje mnenje o tem. Povedala je, da je kljub vsakoletnim kosovnim odvozom in čistilnim akcijam na tej lokaciji še vedno zmeraj več odpadkov in med njimi tudi vse več nevarnih. Dejala je tudi, da si želi, da bi mlajše generacije glede tega postorile več, saj včasih dobi občutek, kot da je mimoidočim za odpadke, ki ležijo na tleh, vseeno. » Če je njim vseeno, meni ni,« je še povedala.

Tudi meni za to ni vseeno, zato mislim, da bo na tem področju potrebno narediti še ogromno. Kot poročajo na spletni strani Planet Zemlja, so na Švedskem v tej smeri v primerjavi s Slovenijo naredili že veliko. Tam se namreč ogrevajo s pomočjo recikliranih odpadkov in odpadkov iz divjih odlagališč. Morda bi lahko to poskusili tudi v Sloveniji. Upam tudi, da bomo v bližnji prihodnosti imeli možnost obiskati kakšne delavnice, seminarje in predavanja na to temo, ter s skupnimi močmi poskusili preprečiti onesnaževanje narave.

Voda ni brezmejna; snovi, ki smo jih odvrgli vanjo, lahko zaidejo tudi v organizme, ki živijo v njej in se vrnejo k nam kot hrana. Na Japonskem so se leta 1950 zastrupile stotine ljudi z živim srebrom v ribah. V morje so ga spustile tovarne in ljudje, ki so odpadke odlagali v vodo, ribe so ga nakopičile, ljudje pa so zaradi take hrane postali invalidi. Mislim, da nihče od nas noče, da bi se kaj takšnega zgodilo tudi pri nas, zato še enkrat poudarjam, da moramo odpadke odlagati na za to primerna mesta in nikamor drugam!

Skratka. Ena najbolj prepoznavnih značilnosti Slovenije je zelo ohranjena narava, zlasti velika biotska raznovrstnost in krajinska pestrost, bogat rastlinski in živalski svet, raznolika geološka zgradba, razgiban relief, pestrost vzorcev kulturnih krajin in še marsikaj. Z zakonom o ohranjanju narave smo prebivalci Slovenije dobili podlago za celovito ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot kot naše dediščine. Zakaj se torej ne bi potrudili in ‘se uprli’ širjenju divjih odlagališč? Mar ni lepše živeti v neokrnjeni naravi kot v kupu odpadkov?

Ločujmo, reciklirajmo in čistimo – nekega dne nam bo narava vse povrnila!

 

 

 

 

Vir. google slike

Napisano v upanju za lepši jutri na tem področju.

Lea Zahrastnik, učenka 9. razreda OŠ Radeče