Vedno bolj odmevna tema v medijih so odpadki, ki resno ogrožajo naš planet. Mnoge institucije se že borijo s tem resnim problemom, ki ogroža naše okolje. Zavedati se moramo, kako z našimi nepremišljenimi dejanji ogrožamo našo naravo in tako tudi sebe. Vsi živimo v istem košu in vsi pijemo isto vodo. Razlika je v tem, da se eni tega zavedajo bolj kot ostali.

Kot v mnogih občinah se tudi v občini Radeče zavedamo, kako pomembno je recikliranje odpadkov.

Vsi poznamo ekološke otoke, na katerih stojijo zabojniki in čakajo, da jih napolnimo. V rumeni zabojnik odlagamo plastenke, v modri zabojnik odlagamo časopise, kartonsko embalažo in podobno, v zeleni zabojnik pa spada steklo. Pomembno je, da upoštevamo, kam sodi kaj.

S tem ko recikliramo, zagotavljamo ponovno uporabo materialov. Z uporabo recikliranih materialov v proizvodnem procesu porabimo manj energije kot za izdelovanje novih surovin. Recikliranje tako prihrani energijo in zmanjša emisije toplogrednih plinov (ogljikov dioksid, metan …). Strokovnjaki ocenjujejo, da z recikliranjem ohranimo 18 milijonov ton CO₂ letno. Ena tona nepredelanih odpadkov na odlagališču sprosti 180 m³ deponijskega plina, od tega 80 % metana in 40 % ogljikovega dioksida – oba plina močno pripomoreta k segrevanju ozračja. Pojavlja se problem, da smeti odlagamo v gozdovih, katere z odpadki uničimo. Gozd pa predstavlja pomemben vir zmanjšanja toplogrednih plinov. Z recikliranjem tako ohranjamo naše gozdove, ki nam omogočajo življenje na našem planetu.

 

 

 

 

 

 

Čeprav se nam zdi, da v današnjem svetu živimo vedno bolj kakovostno tudi po zaslugi družb, ki nam omogočajo ugodnejše življenje, imajo te družbe tudi slabe plati. Stranski produkt potrošniške družbe so odpadki vseh vrst in onesnaževanje okolja z vseh vidikov. Prav potrošnja nas je privedla do kupa smeti, ki jih zavržemo vsak dan. Le dve plastični vrečki pogoltneta ogromno zraka.

O tem, kako so včasih ločevali odpadke, ko še ni bilo številnih komunalnih družb, povprašala starejšo vaščanko in starše. Vsi so mi zelo nazorno predstavili razliko med odpadki danes in nekoč. Pred leti ločevanja odpadkov sploh niso poznali. Pred domačo hišo so imeli le en zabojnik, pa še ta je bil namenjen večinoma za steklo, ostalo embalažo so namreč uporabili pri shranjevanju živil, ki so jih pridelali doma. V trgovino niso redno zahajali tako kot danes, zato tudi niso imeli polnih košev smeti tako kot danes.

In čeprav imamo danes natančno določeno, kam z odpadlo embalažo, se še zmeraj pojavlja nepravilno ravnanje s gospodinjskimi oz. komunalnimi odpadki, iz česar ponavadi nastajajo divja – črna odlagališča.

 

 

 

Gume, pripravljene za predelavo, so bolj koristne kot tiste sredi gozda.

V Sloveniji se pojavlja vedno več divjih odlagališč (okoli 13.000 divjih odlagališč, strokovnjaki ocenjujejo, da jih je že prek 30.000 do 40.000).  Divja odlagališča se nahajajo predvsem v gozdovih, ki predstavljajo pomemben vir zmanjšanja toplogrednih plinov. So nezaželeni, moteči, ponekod tudi nevarni kupi smeti, katere človek na najbolj primitiven način odlaga v okolje. Če inšpekcija zasledi divje odlagališče na tvojem območju, si ga dolžan počistiti, v drugem primeru pa plačaš kazen. Pojav divjih odlagališč je zelo neugoden, tako z vidika onesnaževalcev okolja, kot z vidika neurejenega pokrajinskega videza, kar pa neposredno vpliva na kakovost življenja.

 

 

 

 

 

V Sloveniji je organizirano veliko čistilnih akcij, ki skrbijo za lepši jutri. Ena izmed teh je akcija: Očistimo Slovenijo v enem dnevu, katera je bila zelo odmevna v mnogih medijih in s katero so uspeli očistiti kar 7.000 divjih odlagališč v Sloveniji. V naši šoli OŠ Marjana Nemca izvajamo tudi mnoge akcije, v katerih zbiramo star papir.

Tudi sama sem se udeležila čistilne akcije in ugotovila, da je to resnično velik problem. Organizator mi je pojasnil, da gre tukaj predvsem za neizobraženost ljudi, ki ne vedo kam z določenimi odpadki. Med njimi je bilo mnogo gradbenih in kosovnih odpadkov, katere  smo s težavo odstranili. Zasledili smo tudi nevarne odpadke, kot so: akumulatorji, baterije, ostanki barv, lakov, ostanke pesticidov in podobno, katere bi bilo potrebno odpeljati na zbirni center, v našem primeru v zbirni center Hotemež. Tovrstni nevarni odpadki (različne kemikalije) počasi pronicajo skozi zemljo v podtalnico, v našo zalogo pitne vode. Zgornja plast Zemlje je že čisto uničena,  zdravstveni inštitut pa dokazuje, da se kvaliteta vode niža.

 

 

 

 

 

Slovenija je zelo biotsko raznolika, ima veliko krajinsko pestrost, bogat rastlinski in živalski svet, raznoliko geološko zgradbo , razgiban relief in mnogo čudovitih gozdov. Ne smemo dovoliti, da bi uničili našo deželo. Ne onesnažujmo! Posadimo drevo, vozimo zeleno, izkoristimo moč vetra, vode, sonca … Pustimo naravi, da živi, da je lepa in zdrava.

 *Če je volja, je tudi pot*

 

 

 

 

 

Besedilo in fotografije: Ajda Podlesnik, 9. a, OŠ Radeče