Mag. Tanja Cegnar, meteorologinja, članica mnogih mednarodnih strokovnih združenj meteorologov, avtorica neštetih prispevkov in predavanj na temo vremena, podnebja in s tem povezanega spreminjanja in še bi lahko naštevali. Srečujemo vas predvsem preko TV zaslonov, kjer nas v nekaj stavkih popeljete skozi vremenske napovedi.
Kaj vse je v ozadju take napovedi? Koliko dela, kaj to zajema,…?
Za napoved vremena, ki jo lahko vsakodnevno spremljamo v medijih je potrebnega veliko dobro usklajenega dela velikega števila ljudi. Od opazovalcev vremena, ki poskrbijo za zbiranje podatkov, skrbnikov zanesljivega prenosa podatkov, preverjanja podatkov in zapisa v bazo ter vhod v računalniške modele za izračun prihodnjega dogajanja v ozračju, do tistih, ki skrbijo za prikaz izračunov. Izdelava napovedi vremena je skupinsko delo velikega števila strokovnjakov. Meteorolog napovedovalec vremena je le zaključni člen v dolgi verigi postopkov.
Letos ste z vašim meteorološkim društvom, ki mu predsedujete in deluje že od leta 1954, pristopili k državnem tekmovanju za Zeleno pero. Gre za edino tekmovanje v Sloveniji v pripravi novinarskega prispevka na ekološke teme. Kako ste izbrali temo in zakaj?
Vreme je tema, ki se tiče prav vseh nas. Je ena izmed najbolj priljubljenih tem za lahkoten pogovor. Pogosto se nanj jezimo, če nam prekriža načrte. V društvu želimo, da bi vreme tudi razumeli v njegovih podrobnostih, ki določajo njegove spremembe. Ne samo, da bi razumeli vremenske procese, razumeti je potrebno tudi, kako vreme vpliva na skoraj vse naše dejavnosti. Spoznati, kako smo odvisni od vremena, čeprav o tem navadno sploh ne razmišljamo, ker se nam zdi vreme samoumevno. A vreme je neskončno lepo, če ga znamo opazovati. Ponuja razkošje pojavov in če jih poskušamo razumeti, bomo bolj razumeli tudi naravo in človeško zgodovino. Nemalokrat v zgodovini je vreme imelo odločilno vlogo v razvoju dogodkov, ki so močno vplivali na nadaljnji razvoj. Samo kot primer: kmetijstvo se je lahko razvilo šele v obdobju razmeroma ustaljenega podnebja, ki je zagotavljalo razmeroma zanesljiv pridelek. Ni naključje, kje so se prve napredne civilizacije razvile na območjih z ugodnimi podnebnimi razmerami, ki so omogočale več kot zgolj preživetje.
Naši predniki so živeli bolj povezano z naravo in tudi vremenom, čeprav niso imeli možnosti, da bi znali napovedovati vreme za več dni vnaprej, kot to zmoremo danes.
Kaj svetujete mladim eko novinarjem? Kje naj črpajo informacije, na kaj naj bodo pozorni? Česa naj ne spregledajo?
Predvsem se je potrebno podati v naravo in opazovati dogajanje v naravi. Povprašati starejše o tem, kako so živeli pred desetletji. Pogledati stare fotografije in zapise, ki kažejo, kako zelo se je raba tal spremenila v zadnjih desetletjih, kako so se skrčili ledeniki v Alpah. Tudi dokumentarni filmi veliko povedo o tem, kako se planet spreminja. Veliko informacij pa je dostopnih na spletnih straneh Slovenskega meteorološkega društva (http://www.meteo-drustvo.si/o-nas/) in Agencije RS za okolje (https://meteo.arso.gov.si/met/sl/weather/fproduct/graphic/general/ ).
Kako bi preprosto opisali razliko med vremenom in podnebjem?
Vreme je to, kar doživljamo, čemur smo izpostavljeni iz dneva v dan, podnebje pa so značilnosti vremena v nekem kraju v daljšem časovnem obdobju. Pri proučevanju podnebja navadno uporabljamo tridesetletno obdobje. Podnebje opišemo s povprečjem, a tudi s pričakovano spremenljivostjo. To navadno naredimo s številom dni s posameznimi pojavi ali številom dni z izpolnjenim določenim pogojem. Na primer s številom padavinskih dni, število padavinskih dni po posameznih pragovih (število vročih, toplih, ledenih, hladnih dni). Število dni s snežno odejo, njeno povprečno debelino, a tudi z največjimi izmerjenimi ali opaženimi vrednostmi. Tudi povratne dobe izrednih dogodkov so pomembna značilnost podnebja.
Kako hitro se dogajajo spremembe podnebja, če te štejemo v generacijah in po čem so značilne/se razlikujejo?
V naših krajih se je spreminjanje podnebja začelo izraziteje kazati sredi osemdesetih let minulega stoletja. Pred tem se naraščanje vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju v naših krajih še ni opazneje poznalo. Lahko torej rečemo, da smo priča zaskrbljujoče hitremu spreminjanju podnebja v naši regiji v zadnjih petintridesetih letih, najbolj to občutimo ob vse pogostejših vročinskih valovih in milih zimah s skromno snežno odejo po nižinah.
Menite, da lahko mladi še vplivajo na spremembe na bolje, ko govorimo o segrevanju, onesnaženju,…?
Vsekakor. Vendar poudarjam, da zgolj želja spreminjati ni dovolj. Potrebno je znanje in mladi so tisti, ki so aktivno vključeni v izobraževalni sistem. Mladi so tisti, ki narekujejo trende. Tudi v modi, mobilnosti, odnosu do okolja. Predvsem lahko delujejo v smeri varčevanja z energijo in surovinami. Kako? Tako da ne sledijo potrošništvu, ampak razmislijo, koliko izdelkov zares potrebujemo, ko se za nakup odločijo pa izbirajo take, ki so okolju prijazni in imajo dolgo življenjsko dobo.
Za ilustracijo lahko omenim poceni hitro modo pri oblačilih. Vsi smo radi všečno oblečeni, zato nam velike trgovske verige ponujajo veliko poceni izdelkov s kratko dobo uporabnosti. Prav včeraj sem brala, koliko oblačil zavržemo Evropejci, pri tem pa ne pomislimo, da vsak tak izdelek v postopku nastajanja obremeni okolje, sicer ne v naših krajih, a drugje po svetu. Kupujmo raje manj, a tisto z daljšo dobo uporabnosti.
Podnebje je zelo zapleten sistem z veliko povratnimi zankami in v preteklosti se je že izkazalo, da se je nekaj sicer dobronamernih ukrepov v končni fazi izkazalo za škodljive. Naj navedem le dva primera: ko so sredi minulega stoletja v industriji začeli uporabljati ozonu škodljive pline, so bili prepričani, da so okolju povsem neškodljivi. Kasneje se je izkazalo, da ti plini, ko se ozračje premeša in jih prinese visoko v ozračje, ob posebnih razmerah ob zelo nizki temperaturi in ob prisotnosti ledenih kristalčkov uničujejo zaščitno ozonsko plast. Ta nas varuje pred škodljivimi ultravijoličnimi žarki, če je ne bi bilo, bi ultravijolični žarki sterilizirali zemeljsko površje. Drug primer so plantaže oljnih palm v Indoneziji. Zagotavljale naj bi biogorivo, ki bi vsaj delno nadomestilo naftne derivate, a ob tem je bila narejena ogromna škoda ekosistemom in ob spremembi rabe tal je bilo v zrak spuščenih veliko toplogrednih plinov. Zato je zelo pomembno poznati prepletenost dogajanja v podnebnem sistemu in posledice za okolje in družbo ter ne nazadnje za gospodarstvo. Sem zagovornica tega, da morajo ukrepi temeljiti na preverjenih znanstvenih ugotovitvah.
V Sloveniji je meteorologov, glede na potrebe, premalo. Kako se spominjate študija in glede na dolgoletne izkušnje, s čim bi motivirali mlade, da se preizkusijo v tem poklicu?
Če bi radi prispevali k trajnostnemu razvoju in izboljšanju odnosa do okolja, je to poklic za vas, saj poklic meteorologa nudi velik razpon možnosti, med katerimi so tudi ukrepi za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Veliko meteorologov se ukvarja z izdelavo računalniških modelov za opis in napoved vremena ter simulacijami podnebnih razmer v prihodnosti. Nekateri skrbijo za preverjanje izmerkov in njihovo vnašanje v bazo podatkov, ki je potem na voljo vsem na spletu. Spet drugi analizirajo preteklo vreme in ga primerjajo s pričakovanji in vrednotijo odklone od pričakovanih razmer. Seveda so tu še napovedovalci, torej tisti, ki na osnovi izmerjenih in opazovanih vrednosti ter računalniških izračunov ter satelitskih in radarskih podatkov pripravljajo napovedi vremena. Bistveni so tudi vsi, ki skrbijo za meritve, da imamo podatke, da vse samodejne postaje delujejo neprekinjeno in pošiljajo podatke uporabnikom. Velik je razpon možnosti tudi za vse, ki pripravljajo posebne informacije na primer za promet, kmetovalce, energetiko, zavarovalnice, in še bi lahko naštevala.
Za konec: kaj sami počnete za to, da bo naš planet še kar se da dolgo znosen za normalno bivanje zanamcev?
Kot meteorolog lahko največ prispevam s svojim znanjem in prenašanjem tega na ostale. Sicer pa poskušam, tako kot veliko ljudi, skrbno ločevati odpadke in si prizadevam, da bi jih bilo čim manj, kar vključuje tudi premišljeno nakupovanje. Pri hrani se najraje odločam za slovenske pridelke, če se le da lokalne. Tu imajo tržnice veliko vlogo. Pri obleki sem se že pred leti odrekla trenutni modi in raje izbiram kose, ki jih potem lahko nosim dlje časa. Doma skrbimo, da po nepotrebnem ne trošimo energije za razsvetljavo in za ogrevanje. Problem, ki ga vidim in se mi zdi, da ga še nismo uspeli ustrezno rešiti, je mobilnost. Predvsem na področju javnega prevoza bi lahko naredili še veliko, da bi ga približali uporabnikom. V našem gospodinjstvu imamo le en avto, ko bo prišel čas, da ga zamenjamo, bomo prednostno izbirali med modeli na električni pogon. (opomba avtorja: magistro Tanjo Cegnar lahko dnevno srečate na avtobusih mestnega potniškega prometa, če ga seveda tudi sami uporabljate, saj za svoje poti redno uporablja javni prevoz, ko je le to mogoče)
