Neko jutro se je v hrastovem gozdu zaslišal močan tresk, ki je prebudil prebivalce tega mirnega in prijaznega gozda. Vsak po svoje so se spraševali o tem, kaj se je zgodilo. Iz veveričje duplinice pa se je zaslišalo samo ihtenje in tih jok. Veverica Mica je bila zelo žalostna. Medtem ko je pridno čistila svojo duplinico, da je bila sijoča in čista, je s svojim košatim repkom s police vrgla najljubši hranilnik, ki ga je od tete Lize dobila za rojstni dan. Sedaj pa je njen rožnati pujsek ležal na tleh in bil v dveh delih. Uboga veverička, kako je bila žalostna, neutolažljivo je jokala, ter si želela, da se to ne bi zgodilo. Pobrala je oba koščka svojega rožnatega hranilnika, se za trenutek zamislila in se odločila, da bo poiskala nekoga, ki bi ji ga znal popraviti. Hitro je stekla do soseda zajca, potrkala na njegova vrata ter ga prosila:

»Zajec Jure a bi ti znal popraviti moj polomljen hranilnik? Teta Liza mi ga je podarila za rojstni dan, sedaj pa mi je padel na tla ter se razbil, ker sem tako nerodno opletala s svojim repom. Prosim.«

Zajec ji je odgovoril: »Žal mi je soseda ampak jaz sem vrtnar, o vrtu vem zelo veliko, o popravljanju takih reči pa žal nič. Pojdi naprej do lisice Eme mogoče bo ona znala rešiti tvoj problem.«

»Hvala ti zajec Jure.« in veverica je hitro stekla naprej do naslednjega drevesa v katerem je živela lisičja družinica. Mama lisica je bila zelo prijazna in pametna gospa, ki je vedno rada priskočila na pomoč. Bila je pa tudi izredna šivilja, saj je šivala vsem prebivalcem tega gozda. Veverica Mica je potrkala na njena vrata. Lisička Ema ji je odprla in jo vesela pozdravila, vendar pa je takoj opazila da veverica ni tako dobre volje kot po navadi. »Kaj se ti je zgodilo Mici?« jo je vprašala. Mici ji je hitela razlagati svojo zgodbo, Ema pa je bila prepričana, da ji bo lahko s svojimi šiviljskim znanjem pomagala zakrpati njenega rožnatega pujska. Žal pa pujsek ni bil iz blaga, zato ga šivanka ni mogla zakrpati. Veverica Mici se je vseeno zahvalila za pomoč, ter se odločila da bo obiskala še enega svojega prijatelja volka Janeza. On je že velikokrat pomagal živalim, ko so potrebovale kakršnokoli pomoč, zato je naša veverica upala, da bo znal pomagati tudi njej. Ravno, ko se je odpravljala po potki do njegove hiše, je on hitel po opravkih. Joj, še sreča da sta se srečala. » Volk Janez, tvojo pomoč potrebujem. Vem da si izvrsten kovač, ali bi mi znal popraviti ta moj dragoceni hranilnik. Dobila sem ga za rojstni dan, žal sem ga danes po nesreči razbila.« Volk Janez je vzel oba kosa v svoja kopita in ju obračal, gledal, ter na koncu le dejal: » Jaz sem znan kovač, ampak tokrat ne morem rešiti in popraviti tvojega pujsa. Če bi se ga le dotaknil s svojimi kovaškimi kladivi, bi se zdrobil v drobne koščke. Pojdi na drugo stran gozda, tam boš našla medveda Jaka o katerem krožijo govorice, da bi naj odprl svojo popravljalnico. Mislim, da bo on tisti, ki bo znal pomagati tvojemu rožnatemu pujsku.«

Veverica Mici se je še komaj utegnila zahvaliti, ko so jo njene drobne nožice že gnale po potki. Tekla je kakor hitro je mogla in že kaj kmalu je zagledala veliko tablo, ki je krasila drevesno deblo. Ko je pritekla do drevesa se je ustavila, ter prebrala napis, ki je krasil to zares veliko tablo.

»Poo-oo-pra-avlja-lni-ica.« je s težavo prebrala naša veverička. Tako se ji je tresel glas in komaj je že čakala, da vstopi in medvedu Jaku pove svojo žalostno zgodbo. Res je vstopila, tam za pultom pa je stal medved, ki je ravno popravljal avtomobilček, ki so se mu odlomila kolesa. Veverica Mica je začela razlagati svojo zgodbo, ter medvedu pod nos pomolila dve polovici hranilnika, ki ga je ves čas skrbno nosila s seboj. Vprašala je: » A mi lahko pomagaš prosim?« Medo Jaka je vzel oba koščka v svoje šape, se obrnil proti policam in iz vrhnje vzel veliko kovinsko posodo na kateri je pisalo lepilo. Iz predala je vzel še čopič, se nasmejal veverici, ter premazal oba dela rožnatega pujska, ju dal v primež ter dejal: » Do jutri počakajva, da se posuši. In tvoj hranilnik bo zopet kot nov.«

In res. Drug dan je naša veverica Mici dobila zalepljen in popravljen svoj rožnati hranilnik nazaj, bil je kot nov. Prav takšen kot takrat, ko ji ga je teta Liza podarila.

Tako je naša veverica Mici spoznala, da če se nam kdaj kakšna reč polomi, še ne pomeni, da se takoj vdamo ter jo prepustimo smetišču. Včasih je vredno poskusiti, če se da popraviti, kot je to storila naša veverica.

Vrtec pri OŠ Dušana Muniha Most na Soči