Iz Osnovne šole Domžale smo prejeli dva eseja na temo okolja in odnosa ljudi do tega. Zapisa devetošolcev objavljamo v celoti, služita pa naj kot ogledalo, ki nam ga postavljajo mladi. Mentorici mag. Katarina Vodopivec Kolar, prof bi., ke., nar., se za poslano iskreno zahvaljujemo.

Uredništvo www.eko-generacija.org

OKOLJE IN NAŠ NAČIN ŽIVLJENJA

Esej v okviru okoljske vzgoje

Urša Ložar, 9. B

Ljudje smo z okoljem tesno povezani, saj iz njega dobimo surovine za naše proizvode. Problem nastane, ko ljudje prekomerno izkoriščamo okolje in ekosistemom ne dajemo več priložnosti za obnovitev. Naša populacija se z iz dneva v dan veča, kar pa seveda pomeni večjo porabo surovin, ki jih je vedno manj. Z našo veliko proizvodnjo seveda pridejo tudi odpadki – ti pa so velikokrat zavrženi napačno. V družbi nastajajo tudi vedno večje razlike med družbenimi sloji, že danes imamo ljudi, ki nimajo praktično ničesar, in ljudi, ki imajo vse. Na žalost pa je več tistih, ki nimajo ničesar.

Danes človeštvo z okoljem ravna zelo slabo. Surovine jemljemo in jemljemo, in to v takih količinah, pri katerih se ne bodo mogle obnoviti – tiste, ki se seveda lahko. Jemljemo veliko več, kot dejansko potrebujemo, zato pa je tudi toliko odpadkov. Včasih so ljudje iz okolja vzeli le toliko, kot so potrebovali, danes jemljemo vse. In ker potrošniki zahtevamo stalno zalogo vsega na dosegu roke, s tem spodbujamo moderno suženjstvo, izkoriščanje delovne sile ipd., kar postaja velik problem današnje družbe. Ker je vse usmerjeno v količino in ne v kakovost, so izdelki, ki jih kupujemo, vedno slabše kakovosti. Kot konkreten primer lahko vzamemo proizvodnjo oblačil, ki jih vsak izmed nad nosi dnevno. Koliko se nas dejansko vpraša, ali je tista majica dejansko vredna tri evre in kako je prišla do nas? Ne prav veliko, tisti, ki pa se, pa tega ne morejo izvedeti, saj trgovci zelo dobro skrivajo, da njihov bombaž pride npr. iz Indije, kjer delavci praktično niso plačani in se dnevno zastrupljajo s pesticidi, ki povzročajo raka in druge bolezni. Premalo ljudi se zaveda, da tisti trije evri, ki so jih dali za majico, nikakor ne pokrijejo stroškov izdelave majice, kaj šele da bi od tega imeli dobiček. In to je tudi eden glavnih razlogov, da moderno suženjstvo danes predstavlja velik problem. Da ne govorimo o hrani – vsi bi jedli vse vrste sadja skozi celo leto. S to željo pa ne zastrupljamo samo sebe, temveč tudi naše okolje. Če bi jedli sezonsko sadje in sadje, ki ga lahko pridelujemo v naši državi, bi zmanjšali onesnaženost Zemlje in zraka.  Tudi škropiva, ki ohranjajo sadje pred gnitjem na poti iz Španije v Slovenijo, ne bi bila potrebna.

Če bomo z našim ravnanjem tako nadaljevali, bomo kmalu izčrpali vse naše surovine, zastrupili zemljo, vode, onesnažili okolje do mere uničenja. Kot posamezniki lahko pripomoremo k rešitvi okolja s tem, da kupujemo izdelke pravične trgovine, sezonsko sadje ali še boljše kupujemo lokalno pridelano hrano ali pa vsaj tako, da gremo v trgovino enkrat tedensko, ne pa vsak dan. Kot skupnost pa bi si morali pomagati z zakoni, uveljavljanjem pravične trgovine v več državah v svetu. Prva in najpomembnejša stvar, ki se je moramo zavedati je, da naše ravnanje ni pravilno in ga je treba čim hitreje spremeniti – veseli pa dejstvo, da se nas  vedno več tega zaveda in seveda v najboljših močeh popravljamo.

OKOLJE IN NAŠ NAČIN ŽIVLJENJA

ESEJ V OKVIRU OKOLJSKE VZGOJE

Timotej Ovniček, 9. a

Okolje okoli nas se je spreminjalo dolgo let, še posebej hitro, ko je človek stopil na Zemljo. Od takrat je veliko vrst rastlin in živali izginilo za vedno. To, kar vidimo danes, so posledice našega načina življenja in odnosa do narave.

Povezava narave in človeštva je zelo slaba, saj po nepotrebnem iztrebljamo naravne vire in uničujemo ekosistem v tistih območjih, kjer sekamo gozdove. Če bi vsi spremenili način življenja, bi porabljali veliko manj naravnih virov in ne bi bilo take potrebe po širitvi naših bivališč. Vendar ni vse slabo, saj se človeštvo prebuja in vidi napake, ki jih dela. So organizacije, ki iščejo naravi prijazne rešitve. Večina problemov je nastala, ker bogati prevladujejo nad revnimi, kar je še en problem, saj lahko bogati, npr. naftne korporacije, počnejo z naravnimi viri, kar hočejo, medtem ko revni ljudje ne dobivajo prave informacije o potrošništvu. A niso samo bogati krivi, tudi povprečni Evropejci smo. Poraba v Evropi je bistveno višja, kot npr. v Afriki ali kje drugje. Ne zavedamo se, kaj v resnici kupujemo in od kod stvari prihajajo. Primer: bombaž je potreben za izdelavo majic, ki jih nosimo vsi. Pa se kdaj vprašamo, kako dobimo bombaž? Tako, da ljudje v Indoneziji in drugod daleč delajo na bombažnih poljih brez kakršne koli zaščite. Tudi podjetje kot so Coca-Cola postavi tovarne tam, kjer delavcem ni treba veliko plačati oziroma  delavci niso plačani, državi pa jemljejo vodo in delajo profit iz tatvine. Hrane bistveno več porabljamo in mečemo stran. Odpadkov je preveč. Naravo obremenjujemo s kopičenjem odpadkov. S tem pridemo do kratke življenjske dobe izdelka, saj povprečen človek odvrže izdelek, še preden se le-temu izteče življenjska doba.

Menim, da se vse to lahko spremeni, če bi velike korporacije dale javnosti resnične podatke in če bi organizacije še naprej delale dobrodelne storitve in s tem tudi opozarjale ljudi na spremembe, ki jih delamo. Posamezen človek lahko naredi veliko spremembo. Če se nadaljuje sedanje potrošništvo in način življenja, bo kmalu naš dom – Zemlja – postal kup odpadkov, poln toplogrednih plinov in na koncu tudi peč …

Če spremenimo način življenja, lahko še rešimo naš edini dom in živimo v sožitju z njim.