LUTKOVNA IGRICA: PLES V ZABOJNIKU
STEKLENKO (zdolgočaseno zazeha): Nič se nam ne dogaja!
PAPIRKO: Hja, res je. Danes sem videl le dva sestradana mačka, ki sta se smukala okoli nas.
EMBALAŽKO (se popraska po pokrovu in toži): Tako me boli hrbet. Ta mesec mi še nihče ni dvignil pokrova, da bi se vsaj malo pretegnil.
STEKLENKO: Če bi nas postavili v kakšno mesto, se zagotovo ne bi tako dolgočasili.
TIŠINA. Nato se zaslišijo koraki.
PAPIRKO: Tišina! Nekdo prihaja.
V Embalažka pade radio.
EMBALAŽKO: Auuuuu! (se prime za trebuh in se zvija od bolečin).
STEKLENKO: No, namesto telovadbe si dobil udarec.
PAPIRKO: To pa ni bila pločevinka, kajne!?
EMBALAŽKO (jezno): Ne! Presneto! Kdorkoli je že bil, bi lahko prebral, kaj piše na meni (pokaže na list)!
RADIO – GLASKO (pogleda okrog sebe).
KISLICA (besno): Kaj pa ti počneš tukaj?
GLASKO (užaljen): Novakov Matic je za rojstni dan dobil nov radio, mene pa je zato vrgel stran.
FIŽOLKA: Vidim, zakaj te je zamenjal. Nič privlačno ne izgledaš in si že zelo stara kišta (neusmiljeno).
GLASKO: Prosim, da me ne žališ. Že tako sem dovolj prizadet. Sploh pa sem še vedno čil in zdrav za razliko od tebe, ki si že vsa zverižena.
FIŽOLKA (jezno pihne): Pha! Ste slišali? Sem pride nepovabljen in nas še žali!
MEHČALEC: Dovolj prerekanja. Tako ne bomo ničesar rešili.
GLASKO (užaljeno): Saj nisem sam prišel k vam. Tako neumen pa spet nisem. Vem, da v ta zabojnik sodi samo embalaža.
FIŽOLKA: Res je, ti si pa tu samo v napoto. Nas bodo predelali.
GLASKO: Pa ti misliš, da je meni všeč tu notri?! Še nikoli se nisem bolj dolgočasil kot tu s teboj, sitno Fižolko.
FIŽOLKA (ostalim): Spet me žali. Naj gre ven!
MEHČALEC: Ne sili vanj. Saj ni sam hotel k nam.
GLASKO: Z veseljem bi odšel, tečnoba Fižolka. Pa na žalost nimam ne rok ne nog.
TIŠINA. Čez čas Glasko zapoje:
GLASKO: Ko si na tleh in ko si sam, nate še misli nekdo, na nanananana nananaaaaa!
NIČ. TIŠINA. Nato čez čas nežno zapoje.
GLASKO: Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin, a jaz sem pa mlinarjev sin, cin, cin, ko mlinček ropoče in voda šumlja, veselo mi srček igra, igra. Ko mlinček ropoče in voda šumlja, veselo mi srček igra.
FIŽOLKA ČEZ ČAS ZAPOJE.
FIŽOLKA (tiho): Če mlinček pri miru bi stal, bi mlinar in kmet žaloval,
(glasno): in otrok bi jokal in stokal glasno, kako je brez kruha hudo, hudo, in otrok bi jokal in stokal glasno, kako je brez kruha hudo.
Glasko, oprosti mi! Res si še vedno čil in zdrav. Bi še kakšno zapel?
GLASKO (zaškrta): Lisička je prav zvita zver, pod skalco ima svoj kvartir, pa z repkom mahlja, pa s kremplji prasklja, pa vpraša, če je lovec doma.
NATO VSE PLASTENKE zapojejo: Oj lovec pa na skali sedi, nabito puško v rokah drži, pa čaka na njo, da ustrelil jo bo, če le prikazala se bo.
SMEH VSEH.
MEHČALEC: Saj sploh ni tako slabo, da si prišel. Dajmo veseljak, rada bi se še malo poveselila!
GLASKO (zaškrta): Jaz pa pojdem na Gorenjsko, jaz pa pojdem na Gorenjsko, jaz pa pojdem na Gorenjsko, gor na gornje Štajersko.
Nihče drug ne pojde z mano, nihče drug ne pojde z mano, nihče drug ne pojde z mano, kakor drobna ptičica.
PAPIRKO IN STEKLENKO (veselo): S kljunčkom mi bo pot kazala, s kljunčkom mi bo pot kazala, s kljunčkom mi bo pot kazala, s perjem senco delala.
VSE UTIHNE.
KISLICA (resno): Glasko, res si zabaven, a ne smeš ostati z nami! Spoštovana družba, čeprav se zabavamo, kot še nikoli, moramo Glaska spraviti iz zabojnika še pred koncem meseca.
FIŽOLKA (žalostno): Ja, ker nas bodo takrat odpeljali v zbirni center. Vem, da nam bo težko, ker si nam vsem prirasel k srcu.
GLASKO: A me boste spravili ven?
KISLICA: Naj vam zaupam načrt. Zlezli bomo eden na drugega. Glasko se bo povzpel vrh nas, počakal, da bo nekdo dvignil pokrov in se zvrnil iz zabojnika.
FIŽOLKA: Kaj pa, če se prevrnemo?
KISLICA: Dajmo, poskusimo! Moramo poskusiti, drugače nam ne bo nikoli uspelo.
SE KOBACAJO EDEN NA DRUGEGA IN NA VRHU JE GLASKO.
FIŽOLKA: Še malo, še malo, dajmo! Hitro, nekdo prihaja. Upam, da bo odprl pokrov in Glasko, rešen boš!
GLASKO (vesel): Rešen! Močno si želim, da bi obiskal prijatelje, ki so jih že odpeljali v zbirni center.
NEKDO JE ODPRL POKROV IN ZAVPIL: Mularija, kdaj se boste že naučili ločevati odpadke! In GLASKO PADE NA TLA.
TIŠINA.
KISLICA (žalostno): Razletel se je. Razletel na drobne koščke.
MEHČALEC (zahlipa): Nič več ne bo igral in pel!
TIŠINA. JOKANJE.
GLASKO (se rahlo dvigne): Še je čas, da izvem, kaj je bolje, naj ostanem ali grem. Še je čas, da izvem, kaj je prav in kaj ne smem…
Ko si srečen daj z dlanjo udari v dlan. Ko si srečen daj z dlanjo udari v dlan. Ko si srečen in ko srečo rad bi še delil z nekom. Ko si srečen daj z dlanjo udari v dlan.
VSI: Mi se imamo radi, radi, radi, radi. Mi se imamo radi, radi, radi, radi. Mi se imamo radi, radi, radi, rad. Mi se imamo radi, radi prav zares.
FIŽOLKA (veselo): Ju, ju juhuhuuuu! Živ je! Mogoče ga bomo še kdaj videli?
KISLICA (strogo): No!
FIŽOLKA: No, mislila sem samo tako od daleč. Drugače sem pa vesela, da bo odšel k svojim prijateljem v zbirni center.
SCENA
3 ZABOJNIKI (Embalažko, Papirko, Steklenko – črni zabojniki z barvnimi pokrovi)
PAPIRKO – moder pokrov + napis (PAPIR; sem sodi: papir, časopisi, revije, zvezki, papirnate vrečke, ovojni papir, lepenka, kartonske škatle …)
STEKLENKO – zelen pokrov + napis (STEKLO; sem sodi: steklenice, kozarci, kozarci za vlaganje, stekleničke od sokov, zdravil …)
EMBALAŽKO – rumen pokrov + napis (EMBALAŽA; sem sodi: plastenke pijač, čistil, pločevinke, embalaža od mleka, sokov, plastični lončki, vrečke …)
LUTKE NA PALICI (papirnati Glasko (palica + vrvica), pločevinka Kislica, pločevinka Fižolka, plastenka Mehčalec)
2 PARA BELIH ROKAVIC + beli majici
Scenarij napisala: mentorica OŠ Razkrižje, Petra Žibrat